Za vsako obdobje so značilne specifične oblike igre in dominantnost določene aktivnosti, ki praviloma najbolj splošno tudi opisuje to razvojno stopnjo. Igra mlajšega otroka je spontanejša in bolj neformalna. Z razvojem postaja igra vse bolj formalna in v adolescenci že izgine večji del spontanosti. Ravno tako pa s starostjo upada delež telesne aktivnosti pri igri. Eden prvih teoretičnih konceptov je razumevanje igre kot aktivnosti, pri kateri otrok ( ali drug mladi organizem) izloča odvečno energijo, ki nastaja kot odvečni produkt v procesu nagle rasti. Otrok se namreč vživlja v igro na tak način, da jo lahko štejemo za aktivnost, enakovredno delu odraslih. Druga skupina teorij o igri, kot je teorija Karla Grosa, temelji na bioloških podmenah. Po njegovem je igra biološko vnaprej določena. Igra je biološki in tudi socialni pojav.

Nazaj